A ni začeti znova težje kot sploh začeti?
Tako se pač meni zdi.
Strah, da mi tudi drugič ne bo uspelo, je zaenkrat še vedno premočen.
Ali pa, če že nekaj deluje, zakaj potem "reskirat" in stvar drugače zastavit, da vidiš če je to boljše?
Kako pa potem sploh napredovat brez nekakšnega rizika?
Skočiš v vodo in pogledš ali znaš plavat.
Če ja. Bravo!
Če ne. Upaj, da te kdo vidi, ki te zna (in si te želi) rešit.
V današnjih časih in današnjem svetu, za hiter uspeh ni več možnosti, da počasi napreduješ iz bazenčka v bazenček. Če preživiš prvi skok v brzice, preživiš, če pa ne, pa....
No, v meni še vedno tli upanje, da bom premagala ta strah pred neuspehom in se podala v "boj".
Največ upanja in moči si nabiram iz dejstva, da je le zelo redkim uspešnm ljudem uspelo že s prvim metom na tarčo!!
Na juriiiiš!!!! ;)
1 comment:
Podobno sem razmišljala dva meseca nazaj ko sem bila pred oldočitvijo o menjavi zaposlitve.
Strah me je bilo, da delam napako svojega življenja, iz socialno varne a na smrt dolgočasne službe kjer sem ždela - v totalno divje vode. Ma saj imam veliko družino in veliko odgovornost.
Odločila sem se in SKOČILA. Pogovarjala sem se s prijateljem o tem, ko sem dala odpoved. Lepo mi je rekel: "vsak konec je le nov začetek". Prav je imel :- )
Ne delam si utvar, da bo ravno to uspešno in da bo vse fajn. Če ne bo, bo pač nova izkušnja več.
Post a Comment