Pravljica o marjetici (str.8)

Vse ji je bilo tuje. Od vonja neznanih cvetlic jo je bolela glava. Ogledovali so jo, kajti nihče v tem gorskem kotu še ni videl marjetice.
"Kje je moj koštrunček? kod so šli?" je spraševala ob vsakem koraku.
"Pojdi za temi bobki," so ji odgovarjali.
Neki čmrlj jo je hotel celo objeti, češ da ima tako debela in lepa lička.
Kako visoka je tale gora! Tu in tam je tiho žuburel studenček in marjetica je stekla tja, da si je ugasnila žejo in se odpočila, nato je odšla dalje.