Pravljica o marjetici (str.6)

Zlezla sta z debla. Uboga marjetica je bila že vsa omotična in je zaspala pod neko gobo, kuščar pa se je vrnil v mlin.
Ko se je marjetica zbudila, se je umila pod skalo, kjer je izviral bister studenček, obdan s krešam in praprotjo. Napila se je vode in se odpravila na pot.
Ko je tako hodila, je zagledala veliko žival, ležečo v senci pod drevesom.
"Hoj! Ali ste vi koštrunček, ki mi je objedel dva listka? Zelo ste zrastli!"

"Ah, ah, ah! Koštrunček! Koštrunček! Poglejte no marjetico, ki ne loči bika od koštruna. Tudi če je zrasel ta tvoj koštrunček, je še zmeraj desetkrat manjši od mene. Toda ali je sploh utegnil zrasti? Bojim se, da ga ne boš več videla..."
"Kaj hočete s tem reči?"
"Odšli so v gore, on in njegovi bratje... Ali pa," je zavzdihnil bik, "k mesarju..."
"In kaj naj bi tam počel?"
"Kakšna neumnica! Ljudje jih bodo pojedli."
"Pojedli? To je grozno! Treba jih je vendar posvariti. Treba jih je rešiti! Tja grem! Tja tečem! Zbogom!"