Ko ji je objedel dva listka, je bil tako majhen, tresel se je še na nožicah in meketal za materjo. In da bi ga ohrabrila, mu je ponudila svoja dva listka...
Marjetica je odšla proti hlevu. Pajek, ki je ždel na mreži, jo je pomiril:
"Niso odšli k mesarju, odšli so v gore, čas je prišel. Vidiš, tukajle čez!..."
Marjetica je odšla pogumno na pot. Kako težko je bilo vzpenjati se po kamnitih poteh! Koliko kamenja in trnja, da ne govorim o pekočih tleh, ki so jo žgale v nožice. Ubožica je bila žejna, njen dom pa je bil tako daleč.
No comments:
Post a Comment