had is really a nice guy

Torej had-u sem to tudi v obraz povedala,

da sem ga v času dinozavrov (bloger dinozavri, kot nas je lepo poimenovala BeeBee, smo tisti, ki smo stari tam okoli 2 leti) redno brala, da smo si takrat komentirali in samo diskutirali in ...
je prišel čas, ko se je willma malo (res malo) umaknila iz blog scene (in je že bilo dovolj, da več nisem ujela vala) in ko sem se vrnila nazaj dobremu staremu had-u, žalostno ugotovim, da je tip čist "not padu". Stran se mu je čist skomercializirala, njegovi posti zame niso čist nič več zanimivi,... Zato sem bila nad njim v živo zelo pozitivno presenečena. Človek je čist vredu, sem pričakovala nekega naduteža, je pa vbistvu zelo odprt, stremi za svojimi cilji, sanjami, naredi skoraj vse da jih doseže in je....je had :)
Tudi drugi, ki sem jih v dinozaverskem času brala so se, ali spremenili, ali odumrli.
Hotela sem da bi bilo kot je nekoč bilo, toda tam sem ostala sama.
Willma, nastal je nov svet.
In čeprav sem vedela, da obstaja, mi ga je šele Blogres predstavil tako, da sem ga res videla v vsej svoji veličini, konfuznosti, resnosti, mogočnosti,...
Blog ima moč, je orodje, orožje, roža,...kar ti srce poželi!
Sicer je tu res poplava enih blogov in skoraj vsak ima svoj poseben namen, zato sem si jaz v glavi zamislila eno in edino pravilo za bloganje: no rules! (razen seveda je treba pazit na zakonik, a ne odvetniki ;)


Aja, da ne pozabim, mislim, kdo ti je dal pravico, da javno izrečeš kaj takšnega?
Če nek blog bere sam 5 ludi in potem je ta na dopustu 14dni in ko se vrne napiše na blog : "Sorry, da me ni bilo, sem bil na dopustu."
Tu pride zdaj.....ona komentira: "Who cares!?"
Čak mal dečva! Mogoče ravno tistih 5 ljudi? Čist mogoče? Pa mogoče tudi ti, če si to prebrala!
Zdaj pa prideš vsa ponosna na oder in rečeš, da če nekdo to napiše, da je "Who cares!?"??
To je žaljivo. In ja, mene mogoče bere 5 ljudi......i got news for u baby..."Who cares!?" kolk ljudi me bere!
Ta blog je za mene.
In ja, gledam koliko jih je danes prišlo na obisk,
in ja, gledam od kod so,
in ja, se sprašujem, zakaj nihče ne komentira,
in sem včasih žalostna in včasih imam mešane občutke in včasih mi je vseeno, ker pišem zase.
Ja, res pišem zase, ker če verjameš ali ne, sem že nekaj krat šla skozi stare poste in uživala v tem.
Toda ta blog je zame, toliko, kot bo silikon v mojih joškah zame.
Blog je zame, a poleg tega uživam v tem, če ga še kdo prebere, komenitra, linka,...