priznati in potreba

Priznati,
da se slabo počutiš, da ti je za zjokat, da ti gre ves svet na kurac, da .....
Hmmmm, kako naj to priznam, če pa znajo biti ljudje kot šakali na takšne zadeve. Komaj čakajo, da bo nekdo, ki mu gre dobro, ki se havli, ki se "nosi", se "kuje v višave", (in kaj jaz vem, še kot kaj te lahko definirajo), čakajo, da se bo ta oseba zgrnila. Potem pa se veselo naslajajo in posmehujejo neuspehu, žalosti,... drugih.
Ha!
Kaj me briga. Trenutno sem v stanju jebe se mi za vse vas.

Hkrati pa čutim eno čudno potrebo po tem, da sem potrebna (ok, moški, ne to kaj vi mislite),..... da me nekdo potrebuje.
Je to zadnji krik obupa?
Ali mi življenje res ponuja možnost, da nekje začnem z nova?
Recimo.
Otroku gre čist OK, mal pri enih starih starših, mal pri drugih. Mame se razveseli za prve 3 minute, potem se že krega in me pošilja vstran.
Mož je bolj poročen s službo in ostlimi obvezami, kot z mano. Sicer res, da se trudi, vendar to ni to. Rada ga imam in še več, toda ....
Moji starši....hja, očetu večkrat zajebem lajf, mati je razočarana,...očitno nič nenavadnega, pa vendar.
In tu se že seznam konča.
Prijatelji, prijateljice, znanci in znanke,...vse ma svoj lafj in čeprav sem del tega, toliko kot so oni del mojega, toda roko na srce, tudi brez gre čist isto. (Tako kot bi lahko jaz brez njih, tako lahk oni brez mene.)
Zakaj že nisem spakirala in šla?
Sem že. Toda nisem daleč prišla. Misel, da bo Žan odrastel v moža in da tega ne bom videla, da bo odraščal in odkrival svet, v katerem sem jaz aktivno izključena,... to še bolj boli kot vsa ta situacija v kateri sem trenutno.

Za vsakim dežjem posije sonce.
Toda ta moj dež že predolgo curi. Tu in tam vmes posije žarek, a o sončnem vremenu ne duha ne sluha.
Ok, probajmo nekaj.
Kaj je trenutno dobrega.
Imam lepega, pametnega, zdravega, ...otroka.
Imam moža, ki ... (tukaj moram slepo verjet) me ljubi in spoštuje.
(Uf, na to temo (moj mož) se bo še napisalo, pa ker se to tiče tudi njega, se ne bo objavilo.)
Mati in oče mi želita le najboljše.
Starši od moža me imajo radi.
Imam kje živet, stanovanje (brez najemnine).
Imam sanje in želje.
Imam prijatelje, prijateljice, znance, znanke,...nekateri so celo pripravljeni naredit stvari za mene, ki si nisem mislila, da jih kdo zna naredit za drugega v imenu prijateljstva, poznanstva (prevozit 120km, se vstat ob 5h v soboto, si najdet čas v natrpanem urniku, delat norca iz sebe, dati prednost pred drugimi,...).
Marsikaj se lahko naučim od njih.
Imam podjetje, ki se bori s prvim letom obstoja.
Imam sebe.
Imam duhovno in osebno pot.
.
.
.
Ok, deluje. Se že velik, velik boljše počutim :)
Rešitve (ki sem jih že prej videla) so sedaj lažje in sigurnejše, svetle.
I will survive! :)