žalostna sem

Dosti misli se mi poraja.
...žalost in osnovno preživetje sta trenutno edina, ki sta mi sedaj najbližja.
Vegetacija bi mi nekano trenutno najbolj pasala. Komunikacija, delo, skrb, ... vse mi je odveč.
Kot dva nasprotna pola, ki se prepirata kaj hočeta (eden sedi na enem ramenu, drugi na drugem).
Eden bi rad padel v popolni obup, kot da sem izgubila ves smisel življenja (nisem si mislila, da mi to toliko pomeni). Drugi je poln zagona, motivacije, energije, optimizma, novih želja, ...
Trenutno premaguje "the bad guy". Ni mi do ničesar, ni vrednot, ni motivacije, ni smisla,...
Še k sreči, da je drugi tako trmast, da ne obupa in se ne pusti sklestit.
Ko gledam na uro in vidim da se bliža čas, ko bo treba po Žana v vrtec in ko bo prišel Samo domov, mama pazit Žana, Nuša na inštrukcije. Akcija. Bruhhhhhh. Ni mi do drugih ljudi, ni mi do akcije. Pustite me gniti.
Zakaj si želim tega drugega otroka tako močno, da je že (skoraj) vse drugo brezpomembno?
Ni ga več. To dete ni hotelo rastet v meni in se rodit. Ok, to sprejmem. Toda želja, tako močna in tako pomembna, da ni več razlage, je še vedno tu. Zakaj si tega otroka tako želim?
Je morda zato, ker sem si že iz otroštva ven želela, da imam vsaj dva otroka (enega za drugim!)? Je to razlog, da sedaj ko so te sanje iz meseca v mesec vse manj realne,
da ko so tu in potem spet grejo, da še toliko bolj boli?
Dovolim si žalovat, toda kako dolgo bo to trajalo, kako globoko bo se zarinila ta žalost?
Niti celih 12 ur nisem mogla uživat v tem, da sem srečka nosečka.
"Ne bom več delala planov"; se dere ta na levem ramenu :)
Misli.
Blog. Kaj je blog? Sem slišala, da je virtualni dnevnik oz. tako imenovani dnevnik na netu.HA!
Se hecate, ali? Kaj pa je dnevnik? A ni to tista navidezna oseba, kateri si vse zaupamo? Vse najglobje misli, želje, dogodke,...?
Je to blog? A-a. Kaj pa če ga bo prebral partner, šef, sosed, bivši, kolegica, tečna sodelavka,...?
Kaj, če izvejo za te moje misli?
Hja, jaz se zavedam, da je moj virtualni dnevnik javnosti dostopen. Toda jaz ga pišem zase. In včasih, ko preberem še kakšnega in berem kako se nekateri nasajajo na tem, kako nekdo piše, kako nek blog izgleda, kako ono in tisto. Pa ne že spet. Spet so tu nastala neka "pravila". Nek svet, ki ima zakone.
Živi in pusti živeti.
Misli.
Rada bi pobegnila nekam na samo. Nisem pri volji prevzemat odgovornost, skrb,... Ni mi za v javnost. Nebi šla v vrtec po Žana. Ni mi do inštrukcij. Ni mi do igranja, da sem vredu. Nisem vredu!
Žalostna sem. Zakaj nisem mogla donosit in rodit in imet tega otroka v rokah in mu, medtem ko spi, šepetat na hudo, da ga imam rada?
Še dobro da sem "vraževerna" :) , da zaupam eni energiji, ki ve, kdaj je pravi čas za tisto kar si želim, da bo točno tako kot si jaz želim :)
Misli.
Ženske smo baje blagoslovljene, ker čutimo rast novega bitja v sebi. To mi je bilo rečeno.
:) A je potem vsak korak, neprekinjena bolečina,... ko ti narava ne pusti pozabit, da tega otroka, novega bitja ni več. Je potem to prekletstvo? :P
Tale na desni rami se mi reži za ponoret :D
Žalostna sem.
Misli.
Kako različno gledamo na svet, na življenje. Vsak bi rad videl, da drugi tudi točno tako vidijo svet, kot ga mi. Ampak potem beseda napredek ne bi obstajala.
Dajte me razumet. :D Ni treba. Še sama se ne razumem. :P
Dajte me sprejt. Ja, dajte, jaz se. Drugače se umakni.
Imejte me radi. Ja, dajte, jaz se imam. Drugače se umakni.
Misli.
Žan. Moje sonce. Toda moja žalost je trenutno še premočna. Hvaležna sem, da ga imam, da že imam eno (že skoraj pre)veliko štručko, ki ji lahko, medtem ko spi, šepetam, da ga imam rada.
Vmes pomislim na tiste, ki še nimajo otrok, si želijo prvega tako kot jaz zdaj drugega in jim ne gre in/ali ga izgubijo. In na tiste, ki si otroka ne želijo in jih dajo "odstranit" ali pa z njimi ravnajo (ni besed).
Žalostna sem.
Rada bi šla nekam na samo, da mi zaceli rana.