Spet so tu.
Sicer je to kar pričakovano, glede na to, da sem nedolgo nazaj prebolela obdobje "groza kako si nisem všeč".
Sedaj se prepuščam neizogibnim občutkom "groza kako jim nisem všeč". Počutim se nezaželjno, gnusno, osovraženo,...:/
Velika razlika (in tu z veseljem vidim napredek) je v tem, da se ne borim več s temi občutki, mirno jim dopuščam naval in čakam na veter, da razpiha oblake. Namreč včasih sem se borila, upirala in zadevo še samo poglobila ter podaljšala. Veliko lažje je prenašat to temačno obdobje, če ga dopustiš in čakaš na vesele sončne dni, za katere veš da so blizu :)
Glede spreminjanja moje osebnosti......no, vidim, da sem tudi tu pustila, da se stvar lepo počasi razvija, nič nestrpnosti (kot ZDAJ, ZDAJ, TAKOJ, TAKOJ) in zadeva lepo napreduje, sicer počasi, vendar to je bolje kot nič ;)
2 comments:
Presneto dobro poznam te obcutke. Tudi jaz marsikdaj tako odreagiram. Vcasih sem se ful bala kritik, ker sem potem mislila, da je z mano nekaj narobe.. Danes pa se mi zdi, da so kritike zelo dobrodosle. Rada sem med iskrenimi ljudmi okrog sebe. Je pa res, da lahko stvar poves na vec nacinov. Skusam biti iskrena do ljudi pa pri tem pazljiva da jih ne prizadanem. To pa je vcasih tezko..
No ja, oblakov nikoli ne manjka, tudi meni ne. Zna biti, da je rahlo povezano s temle našim super toplim in sončnim poletjem... Jaz bi vsekakor šla malo nekam na sonce, ker tudi jaz imam že (svojih, da ne bo pomote) temnih oblakov poln kufer!
Post a Comment