dobra mama

... je iz čokolade ali iz želeja?
:P

Čeprav mi še nihče ni v faco zabrusil kaj takšnega, je pa marsikdo že podvomil v moje materinske sposobnosti. Me to moti?
Več ali manj je to skoraj vseeno. Kaj si drugi mislijo ni moja skrb, bolj je važno kaj si jaz mislim na to temo.
Kaj je sploh biti dobra mama - starš, rejnik,...?
Moja definicija je trenutno v teh mejah:
*otroku razvit samozavest
*ga naučit, da se ima rad
*mu dovolit delat napake
*mu razvit etiko in moralo
*ga finančno in duhovno izšolat

Moja mama seveda z veliko mero dobrega nasveta iz njene stroke in iz knjig (ki so bile napisane v drugem času in za druge otroke) v meni pušča dvome o ustreznosti moje izbire vzgoje.
Še dobro, da vem, da se je učila v času, ko so še nekateri mislili, da so zgubili nedolžnost, ko jih je nekdo poljubil na usta. No, učila se je tudi pred kratkim (moja mati je praktično večni študent), vendar pravim in za tem tudi stojim, da knjige o vzgoji NAPISANE pred letom 2000 nimajo večje vzgonje koristi večini straršev nove dobe.
Otroci "nove dobe" obvladajo stvari, ko so jih otroci "stare dobe" obvladali za +5 let.
Primer:
Zakajčki(otroci, ki kar naprej sprašujejo ZAKAJ?, KAJ je TO?, KAKO?,...) so po starih definicijah otroci med 5 in 7 let.
Ko pa gledam novo dobne otroke opazim, da so ta vprašanja na dnevnem redu že, ko komaj spregovorijo.
Da ne bo pomote, jaz govorim nasplošno, tudi danes se še rodi otrok, ki pri petih letih sprašuje kako in zakaj kaj funkcionira in obratno....tudi pred 20. leti se je kakšen rodil, ki je bil "naprednejši". Pa tu ne gre za inteligenčnost!!!
Gre se za zahteve preživetja, energijska, pustolovska, znanstvena,...vrednost in radovednost v otrocih nove dobe je zelo velika.
Moj otrok (tako kot mnogi) pri dveh letih zmore stvari, ki še mene šokirajo, da jih zmore.
Nasveti iz okolice:
"Moraš ga malo umirit, da ne bo imel posledice."
jaz: "Kakšne posledice?"
"oni" : "Lahko postane živčen in pregori."
jaz: "Aha."
in še sladkiši kot:
*ga razvajaš
*preveč zahtevaš od njega
*pusti mu otroštvo
.
.
.
Moje misli ob vsem tem: Res je, mati ne pozna svojega otroka in zato se bo ravnala po nasvetih drugih - I DONT THINK SO!!!!
Pustim mu,
da si sam izbira igre,
ne silim ga k ničemur,
če noče jest, ima to pravico,
razvajen se je že rodil (sicer pa koga pa bom razvajala če ne sebe in otroka), zahtevam toliko kolikor vidim, da lahko zahtevam,
nudim mu koliko pač zmorem,...
Ker sem do njegovega enega leta delala po nasvetu drugih in "igrala" "dobro mamo", je pač sedaj tako kot je. Otroka dam babicam in dedkom kdaj se le da in si vzamem čas zase. Odidem, odpotujem,...in vedno planiram, da sem z otrokom takrat, ko sem z živci dovolj odpočita, da sem lahko dobra in kvalitetna mama.