...minevajo in z mislimi sem redno pri Emi, Gaby in BWu.
Na stvar gledam ZELO optimistično, pa vendar me vsake toliko stre misel, kaj pa ČE.
Rada bi jim pomagala in nevem kako, nevem katera beseda bo prava, katera gesta lahko pomaga,
jih pustim pri miru, jim pošiljam SMS, jih naj kličem, vlivam optimizem????
Odločila sem se, da bom izpeljala moj "skriti" plan, da bom Gaby skuhala kakšno kosilo (ni izgovora! sestavine in meni je že pripravljen in stvari se bodo tudi dale zmrznit, če jim ne bo takoj za jest).
Že moja izkušnja v maju (spontan splav), skorajšnja izguba dobre prijateljice, izguba njenaga partnerja (prometna nesreča) mi je dala dosti misliti o življenju, sedaj tole z Emo (ki se bo sicer zelooo dobro končala), vse skupaj te prepriča, da se ni vredno sekirat, ko se ti strga vrečka, da se ni vredno sekirat, ko se ti razbarva oblačilo(moj stroj ima čudno napako in vsake toliko na en čuden način/vzorec razbarva/uniči oblačilo), ko ti crkne roža, ko mož pozabi odnest smeti,... vse to so malenkosti!
Radi se imejmo,
rečimo si, da se imamo radi!
Zavedajmo se, da živimo samo enkrat!
Tu me misel pripelje k šparanju (nekateri že, za moje pojme, na bizaren način šparajo), vendar naj bo to tema za naslednjič.
Grem pisat čalnek.
rada vas imam
1 comment:
Ja, za božjo voljo, imejmo se že radi, in naj to ne bodo samo besede, temveč dejanja vsakega dne. Le z dejanji se pride do cilja, besedičenje tako in tako ne pomaga, čeprav večina počne ravno to.
Post a Comment