PROSIM NE BERI!!!..........res, ne beri!!

No, če že bereš, te moram še enkrat opozorit, da ne beri, ker bo vsebina MAXimalno zetežena!!!

Kje se vse začne?
Kaj pa vem,
seveda bi lahko iskala še nazaj v preteklosti vzroke za revščino mamine družine, pa naj začnem tu, kjer so meni dejstva znana. Zaradi revščine in možnosti hitrega zaslužka, je babica privolila pomagati pretihotapit begunce čez mejo, seveda so jo že v prvem poskusu dobili. Tako je moja mama pri cca.10. letih prevzela vlogo mame(mlajšemu bratu), gospodinje in ne popolnoma žene. Seveda ni mogla opravljati te dolžnosti(poleg šole) tako kot mama(ki je bila v zaporu), od nje se je pričakovalo vedno vse naj naj naj. In od tu hudi kompleks ugajanja vsem in vsakomur. Tako je tudi hotela ugajati sestram v porodnišnici in jih ni hotela nadlegovati s problemi, ki so se kasneje sprevrgli v ponesrečen carski rez(tako je moja starejša sestra dobila možganske okvare). Sicer se je mama trudila še ukvarjati z menoj in se tudi je, vendar ne tako, kot bi se lahko, če bi bila moja sestra zdrava.
Ko sva si nekega dne z nekomu izmenjavala, otroške izkušnje, sem dobila odziv, iz ust presenečeno-šokiranega obraza osebe, ki bi me naj poznala "joj, pa saj si bila nonstop sama"
Sama nikoli nisem imela tega vtisa, vendar ko sem se malo postavila na stranski tir sem uvidela dejstvo: večinoma sem bila sama, predvsem s svojimi problemi, težavami. Čez čas se je vse nakopičilo tako daleč, da je psihijater rekel, da me nebi rad poslal na oddelek in naj mi mož pomaga se prebiti skozi čas psihoterapije. Uspelo mi je!
Vendar so živci seveda zelo razrahljani (družinskih tragedij ni in ni konca), vendar se prebijam skozi vse.
Sem kdaj skozi ta čas pomislila na samomor? SEVEDA, vendar po današnji izkušnji sem dojela, da je takrat bil vzrok praznina, ki sem jo občutila in ne razočaranje. Obljubila sem si, da če bo že prišel ta dan, da bo treba požret tablete, se raje samo odpravim na nedokončni sprehod. Grem, zaživim znova, novo življenje, novo rojsto......je to možno? nevem
Danes ni bilo, po nekaj metrih "novega življenja" mi je zastal dih ob misli, da ne bom več videla Žana, hotela sem premagati to misel, vendar mi telo ni več delovalo, nisem čutila nog, počutila sem se, kot da mi kdo na živo trga srce, sesedla sem se na travo.......v mislih sem iskala osebo, ki bi mi lahko pomagala, svetovala, ki bi ji lahko zaupala VSE .......ni je bilo, nimam nikogar, na katerega bi se lahko naslonila in zjokala........nikogar, ki bi mi prisluhnil, kadar je vzrok za žalost tudi mož. Ob brezupnam poskusu, da se dvignem in grem naprej, se mi iz podzavezti prikrade ime moje psihoterapevtke, takoj najdem moč, da odhitim do nje.
Žal nikogar ni bilo, uradno bi začela delat šele čez pol ure, hotela sem počakati, vendar zaradi moje nesposobnosti komunikacije, možu, ki me je zaskrbljeno in jezno izsledil, nisem mogla dopovedati, da bi rada pol ure tam počakala.
Po prihodu domov sva ugotovila, da sva oba psihično popolnoma na dnu. Jaz trenutno črpam življenjsko energijo iz sinovega smeha in igre. Živim iz minute v minuto, ker mi prihodnost predstavlja črno brezno v katerega padam, se lomim, izgubljam.
Rada bi živela srečno. Je to možno? Je možno delati samo stvari, ko bi me osrečevale, je možno iskati v vsaki stvari pozitivno, srečno plat?
Če je, jaz to ne znam. Ne znam več sprejeti koplimenta, brez da ne bi ob tem razmišljala......a se dela norca, ali misli resno.....lahko bi bilo še bolje....govori samo iz vljudnosti ali res tako čuti, vidi?
Misli pozitivno!
Ok,
vem da to ni nihče prebral, ker sem jih prosila :)
Misli pozitivno!
Jutri je nov dan. (kurac! kaj mi to pomaga?!?!)



Misli pozitivno!
Trenutno? Žan ni ostal brez mame.